V petek in soboto (19. in 20.6.) so v okolici Turjaka potekali kmečki upori. Udeležili smo se jih tudi trije RČM vodi, in sicer Zmešani, Šljive in Polhi z Breze. Ob prihodu smo se hoteli izogniti postavljanju šotorov v dežju, ampak temu ni bilo tako... To bi bilo pač prelahko. 

Sicer imamo manjši šotor kot GG-ji, ampak se ne bomo pritoževali, ker zunaj dežuje.

MČ-ji smo imeli zvečer vrsto delavnic, med drugim smo si izdelali mošnjiček, obleke, lok in fračo, se igrali z žogo, popevali in si naredili štampiljko iz krompirja. Delavnicam je sledil kratek skeč in prižiganje ognja, ki nas je lepo ogrel. Ob prvih kapljah so MČ-ji hitro odhajali proti šotorom, najbolj vztrajni pa smo bili starejši, a tudi mi smo odšli, ko smo se naveličali glasbenih želj in kapljanja. 

Zjutraj je bil na vrsti zajtrk, po zajtrku pa lov na lisico za MČ-je. Vstali smo malo čez šest, štartali pa smo ob 7:40, tako da smo imeli več kot dovolj časa, da smo v miru pojedli in se spakirali. Izbirali smo lahko med južno in severno progo, na koncu pa je vodja ekipe Maks določil, da gremo po južni poti. 

 

Na poti smo morali najti 10 kontrolnih točk in tam opraviti naloge, da smo dobili zlate fižolčke (med potjo smo jih shranjevali v mošnjiček, ki smo ga izdelali prejšnji dan). Dokazati smo morali svoje znanje o prvi pomoči, postavljanju zasilnega bivaka z eno šotorko, streljanju z lokom, poznavanju užitnih rastlin, petju taborniških in netaborniških pesmi, vozlanju, kolesarjenju med ovirami, rezanju čokolade, poznavanju simbolike skavtske lilije in še in še. Seveda pa nas je najtežja naloga čakala na koncu proge, saj smo morali zakuriti ogenj, si postaviti trinožnik in si skuhati kosilo. 

Ne vem, če se tako naredi nosila... Dvigniva ga, pa bova videla, če drži!

Po kosilu nas je čakala še ena proga z desetimi KT-ji, a smo se morali vrniti v tabor že po drugi najdeni točki, saj se je vreme poslabšalo. Medtem ko so se MČ-ji greli in sladkali v šotoru, so Zmešani z obema vodnicama podirli najprej svoj iglu, potem pa smo se lotili še ostalih dveh. Dež nas je očitno dobro motiviral, saj smo hitro pospravili za sabo, se spakirali in se odpravili na avtobus. Veseli smo bili, da nas je tako na avtobusni postaji na Turjaku kot v Ljubljani pričakalo sonce. 

Rebeka